Urška Perenič

Leta 2023 obeležujemo vseslovensko Tavčarjevo leto, saj mineva 100 let od smrti tega velikega slovenskega klasika. Biografijo o njem z naslovom Ivan Tavčar – Na valovih življenja, je napisala literarna zgodovinarka Urška Perenič, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Pred dvema letoma smo lahko brali znanstveno monografijo o Josipu Jurčiču, tokrat pa se je posvetila Ivanu Tavčarju. Sama pravi takole: »Knjiga sodi v širše zastavljeni literarnozgodovinski projekt, kakor sem si ga zastavila pred približno tremi leti in v središče postavlja slovenski literarni realizem ter najboljše predstavnike te usmeritve v drugi polovici 19. stoletja. Med njimi Ivan Tavčar zaseda čisto posebno mesto, saj ni bil samo prvi in edini pravi naslednik Josipa Jurčiča, temveč samosvoj in edinstven človek in ustvarjalec, ki se mu je, oplemenitenemu z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami, izpisal sijajen in do danes navdihujoč pripovedniški opus. Na enem koncu z noveleto Madama Amalija, ki predstavlja nulto oz. iniciacijsko točko njegovega literarnega pisanja in je privrela iz nepozabnega ljubezenskega oz. erotičnega doživetja, nato pa preko 'historičnih podob' in 'slik' iz Loškega pogorja, povesti Mrtva srca in antiutopije z naslovom 4000 tja do dveh labodjih spevov, Cvetja v jeseni in Visoške kronike, ki stojita na drugem koncu Tavčarjeve ustvarjalne poti.« Avtorica nas popelje med valove Tavčarjevega življenja in ustvarjanja, ki je obsegalo dolga desetletja, vse od njegovih začetkov od prvih objav v šolskih glasilih do njegove zrelosti v klasičnem realizmu. Kot še dodaja Urška Perenič, v knjigi Na valovih življenja, ki jo je zastavila kot preplet biografske in literarne študije, velikega Poljanca spremljamo na njegovih mnogoštevilnih poteh med ljubljanskim Bregom, kjer se je ustalil s svojo življenjsko družico Franjo in otroki, ter Visokim, kjer so bile korenine njegove dejanske in želene biti in kjer so svoj večni mir našli ne samo Tavčarjevi, temveč tudi junaki in junakinje Tavčarjeve Visoške kronike. »Med njimi Georgius Postumus, ki hrepeni, da bi dal svoje telo oltarju in bi oznanjal ljubezen. Kakor je ljubezen v svojem pripovedniškem opusu vseskozi 'oznanjeval' Tavčar, kar je tudi eno od temeljnih vprašanj in poudarkov moje znanstvene monografije. Zato bi se mi zdelo čudovito, ko bi ob robu vseslovenskega leta Ivana Tavčarja, pa najsi se to komu zdi še tako asketsko, ne zgolj vedeli povedati, da je bil Ivan Tavčar liberalni politik, ampak predvsem to, da je bil eden najodličnejših slovenskih literarnih popisovalcev ljubezni. Pravzaprav Ljubezni.« Temeljna knjiga za vse ljubitelje slovenske pisane besede torej, pa tudi tiste, ki radi pokukate v bogato in vzvalovljeno zgodovino naših prednikov.… (mehr)